PRAVNO VPRAŠANJE
Ali se lahko starša sporazumeta o višini preživnine za mladoletnega otroka in ali je njun pisni sporazum o preživnini ?
Izvršilni naslov je listina, najpogosteje izdana s strani sodišča ali notarja, na podlagi katere lahko upravičenec ob neizpolnitvi obveznosti zahteva sodno izvršbo. Če je preživnina določena v izvršljivi sodni poravnavi, lahko upravičenec ob njenem neplačevanju predlaga prisilno izterjavo.
KRATEK ODGOVOR
Da. Starša se lahko sama sporazumeta o preživljanju otroka, vendar njun zasebni dogovor ni neposredno izvršljiv. Če želita pridobiti izvršilni naslov, lahko skladno s 191. členom Družinskega zakonika (DZ) sodišču predlagata sklenitev . Če se sporazum o preživnini sklepa v postopku razveze zakonske zveze, o njem vedno odloča sodišče. Razveza zakonske zveze pred notarjem namreč ni mogoča, če imata zakonca skupne mladoletne otroke (96. in 97. člen DZ).
Sodišče pri sklepanju sodne poravnave varuje predvsem otrokovo korist, ni pa dolžno posebej opozarjati na morebitne neugodne posledice sporazuma za posameznega starša. Zato je pomembno, da se starša pred sklenitvijo sporazuma seznanita tudi z morebitnimi pravnimi tveganji. O najpogostejših napakah preberite tukaj.
Kaj določa Družinski zakonik glede sporazuma o preživnini mladoletnih otrok?
Prvi odstavek 140. člena DZ daje prednost sporazumnemu urejanju preživljanja skupnih otrok. Starša se lahko sama dogovorita o , porazdelitvi in . Zakon torej izhaja iz načela avtonomije staršev in jima omogoča, da vprašanja preživljanja otrok najprej uredita po lastni volji in sporazumno.
Način preživljanja otroka pomeni, kako starša zagotavljata sredstva za zadovoljevanje njegovih življenjskih potreb, na primer tako, da starš, pri katerem otrok živi, neposredno zagotavlja stanovanje, hrano (temu pravimo tudi preživnina v naravi) in vsakodnevno oskrbo, drugi starš pa k tem stroškom prispeva z rednim plačevanjem preživnine v denarju.
Starša se lahko sporazumeta o plačevanju preživnine delno v denarju, delno v obliki plačevanja stroškov bivanja.
Sporazum o načinu preživljanja zato določa, kako bo vsak od staršev v praksi izpolnjeval svojo obveznost do otroka.
Preživninsko breme pomeni delež stroškov otrokovega preživljanja, ki ga mora nositi posamezni starš glede na svoje materialne in pridobitne zmožnosti ter potrebe otroka, zato starša z različnimi dohodki in premoženjskimi zmožnostmi praviloma ne prispevata nujno enakih denarnih zneskov. Če ima eden od staršev bistveno višje dohodke kot drugi, je lahko upravičeno, da prevzame večji del stroškov, saj je odločilna pravična porazdelitev obveznosti ob upoštevanju otrokove koristi, ne pa matematična delitev na polovico.
Višina preživnine je denarni znesek, ki ga mora preživninski zavezanec plačevati za otrokovo preživljanje in se določi glede na otrokove potrebe ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Če otrokove mesečne potrebe znašajo 500 EUR, to samo po sebi še ne pomeni, da mora drugi starš plačevati 250 EUR, saj je treba upoštevati tudi zmožnosti obeh staršev in način, kako vsak od njiju že prispeva k otrokovemu preživljanju.
Zaradi težnje k sporazumni določitvi preživnine zakon daje staršema na voljo tudi možnost pomoči centra za socialno delo (CSD) ali (prvi odstavek 140. člena in 205. člen DZ).
Mediacija je (načeloma) prostovoljen postopek reševanja sporov. Lahko se izvede pred začetkom sodnega postopka, med njim ali po koncu sodnega postopka (205. člen DZ). Mediacijo lahko v različnih fazah izvajajo različni mediatorji, torej strokovnjaki, usposobljeni za izvajanje mediacije (na primer zaposleni na CSD, strokovni sodelavci na sodišču, sodniki ali odvetniki). Prvenstveno se izvaja pred začetkom sodnega postopka z namenom oblikovati predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze ali predlog za sklenitev sodne poravnave o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Zakon daje tako veliko težo sporazumu zato, ker je večja verjetnost, da se bosta starša držala dogovora, ki sta ga sama sklenila, kot režima, ki ga bo določilo sodišče. Če starša (v postopku razveze) ne bosta mogla doseči soglasja glede preživljanja otrok, bo o tem namreč odločilo sodišče.
V postopku razveze oziroma ob razpadu življenjske skupnosti bo poleg preživnine treba urediti še dodelitev otrok v vzgojo in varstvo ter stike (96. člen DZ). V primeru skupnega starševstva pa tudi stalni naslov in to, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka (139. člen DZ). Zakon določa, da se ta vprašanja urejajo skupaj zato, ker so medsebojno povezana in odločitev o enem vprašanju vpliva na odločitev o drugem, npr. v primeru, ko bo vzgoja in varstvo dodeljena samo enemu od staršev, bodo z drugim staršem določeni stiki in preživnina, ki bo (med drugim) odvisna od količine stikov, ki bodo določeni. Zaradi tega bosta morala starša doseči dogovor tudi o tem.
Kako je urejeno preživljanje polnoletnih otrok?
Polnoletni otroci v nasprotju z mladoletnimi niso deležni posebnega varstva. Zaradi tega ni nujno, da se glede njihovega preživljanja sklene sodna poravnava. Polnoletni otrok in njegovi starši lahko namesto tega sklenejo sporazum o preživljanju v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Torej v enaki obliki, kot je predpisana za sporazume med zakonci ter sporazume med polnoletnimi otroki kot zavezanci in njihovimi starši kot upravičenci. Več o sporazumu o preživljanju polnoletnih otrok si lahko preberete tukaj.
Kako skleniti sodno poravnavo o preživnini?
Če sta starša že dosegla sporazum o preživnini, lahko sodišču predlagata sklenitev sodne poravnave.
V skladu s 191. členom DZ sodišče presoja, ali je predlagani sporazum v skladu s koristjo otroka.
Pri tem sodišče ne odloča povsem na novo o preživljanju otroka, temveč preverja, ali so izpolnjeni pogoji, da se dogovor staršev sprejme v obliki sodne poravnave.
Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v korist otroka, starša opozori na njegovo neustreznost in jima pojasni, kakšen dogovor bi ustrezal otrokovi koristi. Če starša sporazuma ustrezno ne spremenita, sodišče njun predlog zavrne.
Sodišče v postopku potrditve sporazuma ne sme samostojno nadomestiti dogovora staršev z drugačno odločitvijo o preživljanju otroka.
Kaj sodišče preverja pri sporazumu o preživnini?
Avtonomija staršev pri določanju preživnine ni neomejena. Sporazum mora biti sklenjen v korist otroka.
Sodišče mora zato opraviti vsaj okvirno vsebinsko presojo potreb otroka in preživninskih zmožnosti staršev.
Pri tem sta pomembni predvsem določbi:
- 189. člena DZ, po kateri se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter zavezanca;
- 190. člena DZ, ki zahteva, da je preživnina primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja.
Materialne in pridobitne zmožnosti starša zajemajo njegovo premoženjsko stanje, dejanske dohodke in sposobnost pridobivanja dohodkov. Pri določitvi preživnine zato ni odločilno zgolj, koliko starš trenutno zasluži, temveč tudi, kakšne so njegove hipotetične možnosti za preživljanje otroka.
Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, med drugim stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.
Zato zgolj dejstvo, da se starša strinjata z določeno višino preživnine, še ne pomeni, da bo sodišče njun sporazum tudi sprejelo.
Ali je treba pred sklenitvijo sporazuma o preživnini obiskati center za socialno delo?
V primeru razveze oziroma razpada življenjske skupnosti med staršema je obvezno pri CSD (203. člen DZ), čeprav tudi glede tega obstajajo izjeme.
Predhodno svetovanje je postopek pri centru za socialno delo, namenjen seznanitvi staršev z varstvom otrokovih koristi in možnostmi sporazumnega urejanja družinskih razmerij. V primerih, ki jih določa Družinski zakonik, se ga morata starša udeležiti pred začetkom ustreznega sodnega postopka.
Če se starša o preživnini ne moreta sporazumeti, jima lahko pri doseganju dogovora pomaga CSD, na njuno željo pa tudi mediator.
Sporazum lahko starša skleneta tudi v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, čeprav ta situacija ni pogosta. Predhodno svetovanje tukaj sicer ni procesna predpostavka, vendar je smiselno, da se starša pred vložitvijo predloga obrneta na CSD. Tudi v tem primeru bo sodišče pred sklenitvijo sodne poravnave preverjalo skladnost sporazuma z otrokovo koristjo. Pred odločitvijo o skladnosti sporazuma z otrokovo koristjo pa bo zaprosilo za mnenje CSD, ki bo na tej podlagi opravil razgovor z udeleženci.
Kaj če se starša o preživnini ne moreta sporazumeti?
Če sporazum o preživnini ni mogoč, o preživljanju otroka odloči sodišče na podlagi drugega odstavka 140. člena DZ.
Pred vložitvijo predloga za sodno odločitev o preživljanju otroka se morata starša praviloma udeležiti predhodnega svetovanja pri CSD, razen v zakonsko določenih primerih, ko to ni potrebno.
Če kljub pomoči centra za socialno delo oziroma mediatorja sporazuma ni mogoče doseči, se vprašanje višine preživnine reši v sodnem postopku.
Zakaj je smiselno sporazum o preživnini urediti s sodno poravnavo?
Sporazumno urejanje preživnine staršem omogoča, da sami določijo način izpolnjevanja svoje preživninske obveznosti, pri čemer mora biti njihov dogovor v skladu s koristjo otroka.
Kljub temu ima neformalni sporazum pomembno pomanjkljivost: če eden od staršev preneha izpolnjevati dogovorjene obveznosti, tak sporazum ne omogoča neposredne sodne izvršbe.
Sklenitev sodne poravnave zato zagotavlja pomembno dodatno pravno varstvo, saj omogoča prisilno izterjavo preživnine, če je preživninski zavezanec prostovoljno ne plačuje.
Najpogostejše napake pri sklepanju sporazuma o preživnini
1. napaka: Pri določitvi preživnine niso upoštevani vsi otrokovi stroški
Najpogostejša napaka pri sklepanju sporazuma o preživnini je, da pri ugotavljanju preživninskih potreb otroka starši ne zajamejo vseh stroškov, ki nastajajo. Ocena otrokovih potreb, ki jo v primeru sporazuma opravi sodišče, namreč ni nujno tako podrobna kot pri sodni odmeri preživnine, kjer mora sodišče določiti primerno ravnovesje med potrebami in zmožnostmi. Starši morajo zato sami poskrbeti za to, da s sporazumom zajamejo vse stroške za otroka. Še posebej pomembno je to pri stroških, ki se ne pojavljajo pogosto, ampak morda enkrat na leto (npr. šolske potrebščine, šola v naravi itd.) ali na katere starši ne pomislijo takoj (npr. delež kredita za stanovanjsko nepremičnino, v kateri živi otrok, stroški daril za rojstne dneve otrokovih prijateljev itd.) oziroma kadar gre za otrokove duševne potrebe.
2. napaka: Nejasen dogovor o plačevanju izrednih stroškov
Druga pogosta napaka je prepričanje, da se bosta starša o lahko dogovarjala sproti. Zato v sporazum vključita zgolj določbo, da se bosta o teh stroških naknadno sporazumela. Takšna določba ne določa konkretne obveznosti in sama po sebi ne omogoča prisilne izterjave posameznega stroška. Če se starša na primer pozneje ne strinjata glede plačila šole v naravi, bo strošek dejansko moral založiti tisti, ki bo želel otroku omogočiti udeležbo. Čeprav se starša ob razvezi dobro razumeta, ni zagotovila, da bo tako tudi v prihodnje. Po navadi se zaplete že takrat, ko si eden od staršev najde novega partnerja. Zato je pomembno, da sporazum že ob sklenitvi dovolj jasno določa, katere stroške krijeta starša in v kakšnem deležu.
Izredni stroški otroka so stroški, ki ne nastajajo redno oziroma jih ni mogoče vnaprej natančno predvideti, na primer določeni večji zdravstveni izdatki. Če se starša dogovorita, da si bosta takšne stroške delila, je pomembno, da je njuna obveznost dovolj jasno določena.
3. napaka: Pogojevanje višine preživnine z varstvom in vzgojo otroka
Tretja najpogostejša napaka oziroma nevarnost je, da se sklenitev sporazuma o preživnini določene višine pogojuje s sklenitvijo sporazuma o vzgoji in varstvu oziroma z grožnjo o tem, da bo eden od staršev zahteval dodelitev vzgoje in varstva, če ne bo sporazuma o preživnini v določeni vrednosti. Problem pri tem je, da starš, ki pri tem vztraja, po navadi želi, da se plačuje zelo nizka preživnina, tj. 150 EUR. Taka preživnina skoraj gotovo ne more pokriti otrokovih potreb. To pa pomeni, da bo preživninsko breme (prav tako pa tudi po navadi večje breme skrbi) na drugem staršu. Slednje je izrazito nepravično. V takih primerih bi bilo zato bolje, da se sporazuma sploh ne sklene in da starša prepustita, da o tem odloči sodišče. Kako sodišče določa preživnino, si lahko preberete tukaj.
4. napaka: Sklenitev neustreznega sporazuma med mediacijo
Do neustreznega sporazuma lahko pride tudi med mediacijo, zlasti kadar se doseganju dogovora daje prednost pred njegovo vsebinsko ustreznostjo. Tveganje obstaja, če mediator ne zagotavlja nepristranskega postopka ali starša spodbuja k sprejetju prenizke preživnine zgolj zato, da bi dosegla soglasje. Pri določanju preživnine je potrebna previdnost tudi pri sklicevanju na statistične podatke o višini preživnin, ki jih objavlja pristojno ministrstvo oziroma na zakonsko določene zneske , ki jih izplačuje Preživninski sklad. Ti namreč prikazujejo tudi zelo nizke preživnine, vendar iz njih ni mogoče sklepati, da so takšni zneski primerni za konkretnega otroka. Če se starša na primer dogovorita za 150 EUR mesečno, čeprav otrokove potrebe in njune preživninske zmožnosti utemeljujejo višji znesek, lahko nesorazmeren del stroškov prevzame eden od staršev, otrok pa ostane prikrajšan za zadovoljevanje svojih potreb. Namen mediacije zato ni doseči sporazum za vsako ceno, temveč omogočiti dogovor, ki upošteva otrokovo korist ter zmožnosti obeh staršev.
Nadomestilo preživnine je denarni prejemek, ki ga lahko ob zakonskih pogojih otrok uveljavlja pri Preživninskem skladu, kadar preživninski zavezanec preživnine ne plačuje. Nadomestilo ni enako sodno določeni preživnini, saj je njegova višina posebej omejena in odvisna od otrokove starosti ter drugih zakonskih pogojev. Nadomestilo preživnine ni isto kot preživnina. Gre za pravico, ki jo lahko otrok uveljavlja pri Preživninskem skladu, kadar preživninski zavezanec ne izpolnjuje svoje obveznosti. Višina nadomestila je posebej določena in ne predstavlja merila za odmero preživnine po 189. in 190. členu DZ.
Po uradno objavljenih podatkih veljajo od 1. februarja 2026 naslednji zneski nadomestil:
| Starost otroka | Mesečno nadomestilo |
|---|---|
| Do 6. leta | 98,09 € |
| Od 6. do 14. leta | 107,89 € |
| Nad 14. letom | 127,50 € |
Več o napakah in strategijah v postopku pred sodiščem pa je na voljo v e-knjigi, ki je dostopna tukaj.